Podobe postmodernega človeka

Heidegger pravi, da nobena doba ni znala osvobjiti toliko različnih spoznanj o človeku kot naša. Toda v nobenem času niso tako malo poznali človeka, kot ga danes. V nobeni dobi ni postal tako problematičen, kot je v naši. (M. Heidegger, Kant e i problemi della metafisica, Bari 1981, 181). V drugi polovico 20. stoletja se je začelo govoriti o postmoderni, ki naj bi predstavila minljivo, negotovo, krhko življenje človeka, skupaj z njegovo 'šibko mislijo', ki je prišla po močni misli moderne.

Nekateri avtorji poudarjajo, da postmoderna ni zavrnitev moderne, ampak predstavlja le stvarnost moderne, kot bolestna inačica moderne. Bolj kot nekaj, kar preseže in gre čez, kejak 'po', je to nihilizem, v katerega je padla moderna. Sam Nietzsche je označil nihilizem kot nastop medvladja med smrtjo Boga in večnim vračanjem istovetnega. Romano Guardini predstavlja konec moderne kot senilno razbitje zaključene dekadentne dobe. Izgubljen v času, razbit na koščke (frangmente) stvarnosti, odtujen od realizma (etičnega, kulturnega, socialnega, političnega, ekonomskega), živi človek krizo svoje istovetnosti in vloge v svetu. Odpove se temu, da je najvišja stvar samega življenja. Razbit in ogrožen v svoji človeški končnosti išče smisel in dopolnitev, kot tudi solidarnost in skupnost, da ne bi bil več sam v zavedanju svojih mej. (J. Habermas, Teoria dell'agire comunicativo zv. I-II, Bologna 1986; Isti, Il discorso filosofico della modernit'a, Bari 1987. Potrebuje komunikacijo v praznini, ko se mu približuje tragedija zla, ki mu trga srce in um, odnose. Tako se oblikuje strašni obraz, obdobje krize in dekadence. Nič ni trdno, ni zgodovinske trdnosti, ni zvestobe urejenim oblikam. Ner ni zaupanja v resnico, jo nadomestijo s sofizmi propagande. . Ker ni zaupanja v pravičnost, se kaže kot pravično to, kar pride. (D. Bonhoeffer, Etica, Milan 1969, 91).
Dekadenca ni zapuščanje vrednot, ampak iskanje nečesa, ki bi jim dalo polni pomen. Dekadenca izprazni moč vrednot, ker je ne zanima, da bi se borila z njimi. Človeka izrazni od želje, da bi se boril za resnico, zato naj ne išče višje razumskosti. Ljudi želi prepričati v novi optimizem, ki nima nasprotnika in negibnega pola. Iz tega izhaja dejstvo, da postmoderni človek živi mnoge negotovosti, strahove, je stresen, zmeden, ima malo gotovosti, resnico doživlja na estetični na čin ali pa retoročni. Prav tako je njegova misel post-metafizična, ker je spoznal, da je dejansko vse relativno. Vse teče v procesu, nič ne ostane. Isto je glede ljubezni, čustev, volje. Vse je nekaj netrajnega, in negotovo, tekoče, minljivo.


Prihodnost cybermana
Tri revolucije bodo vladale v prihodnjih desetletjih: informacijska, biološka in telekomunikacijska. Vse tri že globoko spreminjajo načine mišljenja in delovanja. Informatika je instrument, priprava, čeprav zavajajoča. Telekomunikacije morejo podaljšati naše meje informacij. Biološka revolucija je veliko več. More prinesti mnoge prednosti, more pa tudi zarezati globoko v naše etične vrednote. Tu se srečujemo z odnosom etike in znanosti, ki je zelo aktualno vprašanje v današnjem času.
Znanost in raziskovanje želi biti danes kolikor je mogoče svobodno in avtonomno, treba pa se je zavedati, da znanost ni nevtralna in ima veliko odgovornost do tega, čemur služi. Gre za podaljšanje človeškega življenja in za izboljšanje kvalitete fizičnega bivanja. Za tem je zgodba o klonu, ki se je začela z ovco Dolly. Iz tega se je rodil kiber-človek. Vsekakor mora pri tem računati na genetiko in kloniranje. Strah nas je pred spreminjanjem človeške narave in manipulacije z DNA. Postmoderni človek je prežet s skrivnostjo genetike in ve, da more spremeniti življenje s tehniko in bio-inženiringom. Tu se odpira po eni strani polna podpora tej smeri in novim odkritjem znanosti, po drugi strani pa obstaja dvom do teh raziskovalcev, da ne bi manipulirali s človekom. Velik del človeštva je ostal zmeden pred temi novostmi. Znanost je namreč teoretično v možnosti, da ustvari povsem nove organizme in vrste po meri, ki jih želi imeti. More priti do počlovečenega prašiča zaradi ustavljanja človeških genov. Za nekatere znanstvenike bi to pomenilo dosežek, ker bi imeli tako organe za presajanje brez tveganja, da jih ne bi sprejelo človeško telo. Gre torej za porajanje kibernetičnega človeka.
Poleti leta 2004 je angleški znanstvenik Kevin Warwick poslal v medmrežje svojo misel. Z več sto mikroelektrodami, ki jih je postavil na konec lakta, je omogočil, da se je mogel sprehajati po njegovem živčnem sistemu in tako telegrafsko komuniciral s svojo ženo ter upravljal robot na veliko razdaljo. Pozitivni del teh odkritij neurotehnologije, kako more le ta pomagati paraplegikom. Gre za iskanje, kako priti do vsaditve živcev. Poudarja se, da je človek omejen in potrebuje nadgradnjo, da se mora spremeniti v kompjuter ali kiborg, s tem da vsadimo vanj hibride. Tako lahko govorimo o transhumanizmu, preseganju človeškosti. Gre za tehno-filozofsko gibanje človeške vrste v kiborge. Hibrid človek-stroj je kaže kot uresničenje višje človeškosti, močnejše, z večjimi sposobnostmi kot jih ima sedanji človek. Ali res hibridi predstavljajo prihodnost za človeškost? Angleški znanstvenik smatra kiborge kot mentalno nadgradnjo, z možgani, ki bodo delno naravno človeški, delno umetni. Ti ljudje bodo boljši v komuniciranju, spoznanju, gibanju, tudi v občutkih. Sposobni bodo misliti v več kot treh razsežnostih. Čipi, ki so vsajeni pod kožo in v proteze žekažejo to stvarnost. /K. Warwick, In the Mind of Machine, London 1998. I. John, Cyberetica: nuove sfide o vecchi problemi? V Concilium 41 (2005) 1,20-35
Naslednji smoter so človeški možgani: njihovo delovanje in razširjanje v nadčloveške zmožnosti. Zgleda, da bodo v prihodnosti stroji bolj pametni od ljudi. Z kiborgi je mogoče spremeniti nekaj, kar je negativno v pozitivno in celo koristno. Toda, kaj je duhovnega v življenju kiber človeka? Tehnologija ni v stanju, da bi odgovorila in razložila skrivnost osebe, zadnji smisel njegovega stvarjenjskega dostojanstva. Zato bo treba še naprej ostati s starim ubogim človekom, ki išče in odkriva svojo skrivnost in svojo dušo. Razložiti mora svojo naravo in zavzeti dejaven odnos do sebe in do drugih. /A. Gehlen, L'uomo. La sua natura e il suo posto nel mondo, Milan 1983, 35/

Homo simbioticus
Simbiont (cymbiont) je metafora, ki želi razložiti podobo tretjega tisočletja. To pomeni stvarjenje plametarnega organizma, makroorganizma, ki bo sestavljen z ljudmi, mesti, s sinformativnimi središči, kompjuterji in različnimi gibljivimi stroji. Pojem cybiont je izoblikoval J. de Rosnay, izhaja pa iz kibernetike, znanosti o informaciji in urejanja v kompleksnih sistemih in biologije. Na nek način je hibriden organizem, istočasno biološki, elektronski in mehanični. Kibijont združuje različne dele, tako kot je človeško telo povezava mnogih milijard celic. Rosnay je napisal knjigo o izvoru življenja, kako so se posamezne izolirane molekule v oceanih povezana in dale izvor žive celice. Nastala je nova stvarnost, ki se je lahko razmnoževala in umirala. Podobno se je mogoče vprašati, kaj bo nastalo iz novega planetarnega življenja, ki ga gradimo z informativnimi središči in računalniki, ki so povezani med sabo. Ali bo kibiont znal uporabljati zakone narave, da jo bo bolje razumel, bo organiziral prihodnost za svoj resnični interes, ali pa se bo ta stroj obrnil proti njemu?
Na področju ekologije so znanstveniki predlagali idejo o gai-zemlji, ki se odziva kot živo bitje ne da bi bilo živo bitje. James Lovelock naj bi govoril o gradnji novemu živemu organizmu, planetarnemu makroorganizmu, ki bo moral živeti v simbiozi z gaio-zemljo. Če bo ta simbioza uspela, potem bomo imeli možnost tretjega tisočletja in še četrto, sicer pa se bomo podali k ekološkim, ekonomskim in socialnim katastrofam. Ljudje bomo morali oblikovati informacije. Televizija, medijska sredstva, internet, avtoceste samo začetek tega, kar nas čaka v tretjem tisočletju. Treba se je pripraviti, da bi prenesli to spremembo in da ne postanemo sužnji nove revolucije.
Svet je prišel do nas in mi smo prenesli navzven nekatere funkcije v mehanični in elektronski svet: televizija je prenos našega očesa, radio prenos ušesa, računalnik spomina, avto naših nog. Vedno bolj se učimo živeti s tem svetom. Ta znanost se imenuje mehanska ergonomija. Danes v bistvu živimo v času intelektualne ergonomije. Računalnik nam je blizu, moremo ga uporabljati z lahkoto. Rosny govori o bioelektroniki, ko se bo vse zlilo k informatiki in biologiji k novi znanosti, s katero se bodo ukvarjali tako neuro-biologi kot specialisti za informatiko, da bi neposredno prenesli nekatere informacije iz možganov do stroja. J. de Rosnay, Les origines de la vie, Pariz 1965; Id L'homme symbiotique, regards sur le troisième millénaire, Pariz 1995. /
Na tak način bodo internet, televizija, računalniki postali del nas, ustvarila se bo simbioza z nami, ki ne bo samo biološka, ampak določen bioelektronski hibrid. Nenadomestljivo bo živeti s tem načinom povezave. Vsaj za deločene funkcije možganov bo mogoče bolj neposredno soočenje. Obstajajo nekateri laboratoriji v ZDA in Japonski, kjer računalniki uspejo prepoznati človeški obraz in fizionomijo. Stroj more zaznati, če smejemo ali če smo vklenjeni, če se gibljemo, mogoče je prepoznati glas in pisavo. Morejo tudi zaznati določene znake in sporočila, ki prihajajo iz telesa, kot je potenje, elektriko kože, stres, Stroj ne bo več z ekranom računalnika, kot smo navajeni, ampak bo imel človeško podobo, imel bo oči, dati mu bomo mogli željeni obraz, govoriti in ga slišati govoriti. Naučili se bomo govoriti in pogovarjati s to populacijo interaktivnih strojev.
Zadnja stopnja je neposreden prenos informacij iz možganov v stroje. Japonci ga imenujejo silent speech, tiho govor. Računalnik uspe prepoznati dobesedno besedo, preden jo usta izgovorijo, najde jo neposredno v možganih. Tako bo naš pogled na svet podaljšan in povezan z mehaniko, na nek način bo vse urejena z nekimi urami, ki bodo pritiskale na nas.

Danes živimo z mnogimi sredstvi, ki nam pomagajo. Zelo pogosto se sliši beseda iskanje, surfanje. Smo v oceanu vedenja in tvegamo, da se utopimo, če ne poznamo pravil te navigacije. Treba je torej uporabljati ta umna sredstva, ki ans bodo držala za roko in nam pripravila informacije, ki jih potrebujemo. Včasih so iskali načine, kako spraviti v spomin čim več stvari. Danes je vprašanje iskanja procedur, kako pridemo do takih informacij. De Rosnay govori o dietetiki kot umetnosti organiziranja življenja in sprejemanja sveta v katerem živimo. To je umetnost izbiranja med različnimi živili, kaj je dobro za zdravje in za življenju, od tu prihaja tudi izraz dietetika informacij. Zlasti otroci pa tudi mi sami se moramo vedno znova učiti, kaj izbirati in kaj potrebujemo v svetu informacij. Tako priahja do nasprotja med kratkim časom televizije in medijev, ter dolgim časom vzgoje. Kratki čas se kaže v clipih, spotih, v hitrm prehajanju iz ene stvari do druge. Dobimo mozaik informacij, spoznanj, vendar pa ne povezave, kar je tisto, kar ustvarja kulturo. Zato obstaja nevarnost za mlade, ki se utapljajo v virtualnem, da bi zaživeli vzgojo kot igro na umeten način in je ne bi integrirali v svoje vedenje. Treba je najti uravnovešenost med stvarnim in virtualnim. Učitelji in staši so posredniki, ki morajo voditi do celovitega spoznanja in ne zgolj bežnih novic, informacij. V šolah je treba povezati v celovito podobo to, kar prihaja iz medmrežja in medijev z drugo vzgojo in informacijami.
Nevarnost te kulture je tudi, da se ljudje pogovarjajo preko medmrežja brez neposrednih srečanj. Podobne skrbi so imeli tudi v času odkritja knjige. Treba je znati povezati eno in drugo. Sama komunikacija more vzpodbuditi nastajanje kulture čistega načina mišljenja, sprejemanja človeštva v pluralnosti njenih izrazov. To je tudi možnost kritičnega razuma in upanja za nekatere rešitve, ki morejo prispevati k dobremu vsem. Pri tem se ej treba zavedati, da dialog z drugim pride le po pripravljenosti, da ga poslušamo in stopimo z njim v osebno srečanje. M. Blondel, L'Azione, 343.

Harry Potter ali magicman
Marca 2003 je kardinal Joseph Ratzinger zapisal, da deli z nemško literarno kritičarko Gabriele Kuby analizo glede sage o učencu čarovniku, ker je kriva, da je pokvarila mlade, ko jim je onemogočila, da bi jasno spoznali smisel dobrega in slabega. Pozornost in pravi kult, ki so ga posvetili temu mlademu angleškemu geniju bi mogel spremeniti vidik kulture. Svet Harrya Potterja je svet, v katerem vlada zlo, ki je predstavljeno kot vrednota, za katero se morajo truditi. Gre za goljufiva zapeljevanja, ki delujejo nezavedno, v globini in odvračajo od krščanstva v duši, predem se more le to ugnezditi. Ratzinger poudarja, da če obstajajo pozitivne stvari v tej knjigi, ne uspejo preseči celovite ureditve šestih knjig, ki bi rada predstavila svet brez Boga. Res, da v svetu Harrya Potterja obstaja zlo, vendar ne predstavlja absolutne vrednote, vendar kot nekaj, s čemer se je treba boriti z ljubeznijo, ki se nahaja v gesti matere, ki umre, da bi rešila življenje sinu in v prijateljstvu. V knjigi najdemo dele, kjer je večkrat ponovljeno, da ljudje niso hudobni v absolutnem smislu in da v vseh obstaja tudi nekaj pozitivnega. Po tej razlagi je mogoče sago o Harryu Potterju razmeti kot eno od fantazijskih pripovedi, ki pa ne more dati nekega jasnega odgovora na temeljna vprašanja o upanju, o življenju, o skrivnosti človeka. Postavlja pa se nam vprašanje, če je mogoče dobiti odgovor na vprašanje o človeku in pomenu življenja v svetu brez Boga ali v odpravi vsake presežnosti? Ali je mogoče videti nek antropološki model, ki temelji na magiji in zlu? Angleška saga učencu čarovniku kaže drugo mejo pred človeštvom. Ne more tak mag ali čarovnik ustvarjati vzporednega sveta, kjer se more vsak uresničiti, kot želi ali pa se odtujiti od svoje resničnosti. Na nek način zoži magije in religioznosti vsake vere v obred moči in prilagajanje naravi in njenih moči. Pogled na človeka v Kristusu mkora računati tudi na sporočila kina in literatura. Edina moč, v katero moremo verovati je Kristusovo gospodovanje in dinamična moč Svetega Duha.
Magična moč upodablja način uporabe sil, ki se zdijo skrivnostne, da bi imeli oblast na fizično stvarnostjo in tudi psihološko. To je poizkus instrumentalizirati nadnaravne moči za lastni interes. Z magijo izstopimo iz sfere razumnosti in uporabe fizičnih moči znanosti. Iščemo način, da bi se polastili stvarnosti z neznanimi močmi. Lahko gre za prevaro, lahko pa tudi za elemente, ki so povezane z razumnostjo. Človek želi v sebi in iz sebe najti gospodovanje nad svetom, biti kakor bog. Toda konec take laži je vedno stvarnost, ki mori in uničuje. Biti v laži pa pomeni živeti proti stvarnosti in sebe razbijati.
Zvestoba magični moči kliče dejstvo, ki ga najdemo v Svetem pismu, da je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti in da v svojih globinah želi biti podoben z njim. Gre torej za uporabi svojih duhovnih moči, s katerimi želijo živeti na način Boga. Okultno in magično spreminja stvarnost in razbijajo ljudi v temelju njihove morale in prakse, razbijajo osebe in odnose v skupnosti.
Magicman ni drugega kot nadomestek vere, pristne izkušnje srečanja z živim Bogom, ki poskuša spremeniti svet in zgodovina brez velikih naporov in odpovedi. Tu ne gre za transcendenco, ampak imanenco, vrti se okrog sebe in v svoji moči. Z magičnimi silami tudi ponižuje znanost in njene predloge. Znanost sama je po eni strani dovolila odkriti čudoviti značaj življenja in narave, po drugi strani pa je izgubila smisel čudenja nad vsakim življenjskim pojavom. Magija ni le nadomestek vere, ampak tudi razvrednotenje znanosti. Želi manipulirati tako z znanstvenimi dejstvi stvarnosti, kakor z religiozno stvarnostjo.
Zavedati se moramo, da v krščanstvu tako pobuda Boga v razodevanju svoje skrivnosti, kakor posebni značaj, ki ga skrivnost privzame v zgodovinski uresničitvi kot načrt stvarjenja in odrešenja, ki najde svoje središče v Kristusu, zagotavljajo, da skrivnost poseduje zadnji in dokončen smisel in da teženje k odkrivanju tega smisla ne ostane za človeka dvoumna in zafrustrirana dejavnost.

Kamikaze in tokotaji
V povezavi z antropologijo je tudi razumevanje človeka in življenja, ki ga najdemo pri kamikaza. Gre za ljudi, ki se odločijo, da si bodo vzeli življenje iz ljubezni do domovine ali iz zvestobe do svojega verskega prepričanja. Kamikaze predstavljajo model osebe, ki je odtujen in ki najde svoje opravičilo v totalitaristični ideologiji, ki preseka presežni pomen življenja. Ta model se je pojavil v sodobnem času in zahteva pozornost, ker izhaja iz odnosa med Bogom, človekom in svetom.
Pojem kamikaze prihaja od japonskih vojakov, ki so se ob koncu druge svetovne vojne odločili, da bodo z lastno smrtjo uničevali nasprotnikovo ladjevje. Kamikaza pomeni božji veter, ki je leta 1281 razbil mongolsko ladjevje in onemogočil, da bi zasedli japonsko obalo. Japonci so v boju proti zavezniškim silam obudili fenomen kamikaz. Ti heroji, ki so šli v smrt kot žrtev za domovino, so uporabili ime tokkotai, ki pomeni specialna edinica. Ti tokkotai niso nikoli usmerili svojega delovanja proti civilnim žrtvam ali na bolnice, hiše, ampak vedno proti vojaškim objektom in živi sili nasprotnika. Za Japonske vojake smrt ni bila izjema, ampak praksa. Vojak se je zavedal, da ne gre v vojno, da bi se potem vrnil v družino, zavedal se je, da mora umreti za svoje ljudstvo. Če bi se vrnil domov bi bilo to znamenje neba, da tako hoče.
Povsem drugi pa so mučenci Al-Qaide, fantje napojeni z testosteronom, vendar malo privlačni, da bi imeli žensko na tem svetu. Zato pa jim je zagotovljenih 72 devic, ki čakajo na njih. Vsekakor gre za religiozni fanatizem, ki se je razširil po islamskem svetu. Izbira samomorilskega mučeništva je svobodna in hotena, prav navdušena in jo uresničijo zdrave osebe. Zato se je treba bolj poglobiti v religiozne, ideološke in socialne kontekste. Za napadalci na ameriški stolpnici, za muslimanskimi brati je islamski radikalizem z absolutno zvestobo Koranu, z religioznim sporočilom, ki vodi v džihad, v sveto vojno brez kraja in pri tem ne izbira sredstev za njegovo uresničenje, proti posameznikom in družbam, ki so neverni in svobodno ne pristajajo na muslimansko religioznost in zakone. Za Mohameda Atta, ki naj bi imel vodilno vlogo v skupini napada na Ameriko, sveti tekst ni drugega kot priročnika za znanost bojevanje, da se naučijo uničiti družbo ki se je uprla Božjemu gospodovanju, da bi vzpostavili svetovni kalifat. Vsekakor je ozadje kamikaz ideologija in še več psihološki pritisk, ki ga te organizacije izvršujejo na ljudi, da čutijo veliko poslanstvo, ki jim je namenjeno in ga morajo izvršiti. Žrtev enega vodi k rešitvi mnogih bratov in celega človeštva.
Zakaj se ti mladi ljudje dajo na razpolago za samomorilno dejanje?Gre za sij herojstva, ki se drži prihodnjega mučenca. Vsako vračanje nazaj od te odločitve bi bilo nečastno. Seveda je treba pri tem upoštevati klimo okolja, da so izbire močno kolektivne. Nekateri voditelji izrabljajo težke okoliščine in sponzorirajo to mučeništvo kot politično orožje. Vlada v Singapurju poziva k medreligioznemu soočenju in novih oblikah pogovora ter civilni vzgoji, ki bi mogla, kaj pripomoči k rešitvi tega. Profesor Bassam Tibi rojen v Damasku, deluje v Göttingenu pravi, da gre za novo ideologijo in globalni fenomen, ki se ne more omejiti le na muslimanski svet. Fondamentalizem poznamo tudi pri kristjanih, Judih, hindujcih, obstaja tudi etnični fundamentalizem, kot ga poznamo v Bosni. Fondamentalizem moremo razumeti tudi kot novo porajanje religioznega, kot antimodernistična religioznost. Vsekakor moramo razločiti, da sta islam in fundamentalizem dve različni stari, eno je vera, drugo je politična ideologija. Vsi ne Zahodni fundamentalizmi razvijajo sovražno podobo do Zahoda, proti hegemoniji Zahoda, kot globalni prelom z načinom življenja Zahoda. Gre pa za paradoks, fundamentalizem ni ne pravovernost in ne tradicionalizem, istočasno ima vpliv od modernizma in je proti njemu. Za vsem je teorija o odrešenju. Politični islam zavrača laično državo, ki je po njegovem stvaritev Zahoda. Fundamentalizem je tako širši od terorizma. Ta je obubožanje fundamentalizma, ker gre proti eni bistvenih norm Korana, proti življenju. Vsak način, ki ni hrani spoštovanja življenja in človeškega dostojanstva osebe, ni vreden, da bi imel bodoči razvoj.

Človek in ksenofilija
Tretje tisočletje je zaznamovano z nekontroliranim strahom za prihodnost. Vse se je začelo z apokalipso 11. septembra 2001 in z neskončno dramo cunamijev na obalah otočij v Tihem oceanu. Vse to odkriva pomen 'tujega' in čuti potrebo po govoru o drugačnosti. Drugi ni samo tisti, ki ga neprestano vidimo pred seboj, ampak se začenja že v nas. Lastno ne more biti brez drugega. Sprejemanje te drugačnost je močna parola v današnjem svetu. Toda homofilija more postati tudi ksenofilija, pozabimo nase, da sprejmemo in postanemo to, ker nikoli ne bomo, drugi. Vrnila se je moda 'drugačnega' in občudovanje za tujce, prekomerno zanimanje za drugačnost. Tu se odvija mnogo sestankov, pogovorov glede pluralizma, različnosti obrambe etničnih manjšin, sprejemanje imigrantov. V povezavi s tem se oblikuje nekakšen globalni jezik, znotraj mnogokulturnosti. Veliko je pobud za mednarodno solidarnost in za izboljšanje življenjskih okoliščin.
Toda govor o ksenofiliji se je sprevrgel v ksenofobijo, strahom pred tujci, klimo nezaupanja. Drugi, ki nam postajajo strah in tako postajamo nezaupljivi do njih, vsaka stvar postane predsodek. Zlo, nasilje, nered, vse to povzročajo drugi, tujci. V Evropi se odpira vprašanje varnosti, zlasti še pred teroristi. Tudi krščanstvo, od Jeruzalema do Rima živi ta strah, zato se ne potuje več brez strahu, povsod so pregledi, varnostniki.
Pred besedo 'drugi' se je tako ustvarilo dvojno razpoloženje, sprejemanje in zavračanje, pričakovanje in strah. Gotovo, da so tu mediji naredili veliko
Kristjani bi morali iz svetopisemske izkušnje in tudi iz tradicije gojiti bolj zavesten odnos do gostov, prišlekov. V prihodnosti bomo imeli vedno več srečanj z drugimi in njihovo drugačnostjo, zato se temu ne bomo mogli izogniti. Drugačnost oblikuje naše življenje, družbo.