BOGO-ČLOVEŠKOST LJUBEZNI

Težko je reči ljubezen

Ljubezen je danes tolikokrat izgovorjena, zapeta, prikazana, da je izgubila svojo pristno vsebino. Ljudje brez duha so ji vzeli njeno pristno duhovno vsebino in tako pogosto pomeni le čustveno razpoloženje ali nagonsko razpuščenost, ne pa nikakšne povezave s krščansko podobo ljubezni. Dogaja se, da je panseksualistična miselnost današnjega časa zožila ljubezen le na spolno ali celo na samo telesno ljubezen.

Prav to izkustvo enostranske, zlagane in površinske podobe ljubezni mnoge moti, da nemorejo odkriti prave podobe ljubezni, ki je prisotna v krščanskem razodetju. Tudi pri vzgoji otrok in novih generacij ni mogoče ostati le pri zakrivanju, prepovedi ali preprostemu predajanju tej miselnosti. Kristjan si mora oblikovati podobo ljubezni, ki bo v celovitosti vključevala tudi pozitiven odnos do telesa in privlačnosti, ki jo je Bog položil vanj.

Radi bi torej predstavili tisto ljubezen, ki ne razbija, ampak povezuje in odrešuje, ljubezen, ki povezuje telo in duha ter vodi v večnost bivanja, ljubezen, ki je rezultat božje milosti in človeškega darovanja.

Dejstvo je, da se o ljubezni zelo veliko govori, vendar njena prava vsebina ostaja mnogim nepoznana in gre mimo mnogih ljudi. Vsi iščemo ljubezen, vendar se le redki dokopljejo do nje, le redke celovito nagovori in izpolni, le redki se odprejo v odprta nova darovanja in nova iskanja.
Je pa v njej ključ za rešitev življenja in smrti, še več v njej je dano poroštvo novega in lepšega sveta. (K. Bedernjak, S Kristusom v osvobojeno življenje, 62.)
Tudi Sveti Pavel v Prvem pismu Korinčanom jasno kaže, da je med tremi teološkimi krepostmi največja ljubezen (1Kor 13, 13), ki je temeljni zakon bivanja in je zato tudi večna: »ljubezen nikoli ne mine«.

Ljubezen preprosto "je"
Ljubezni se ni mogoče naučiti iz knjig ali pripovedovanja, ni je mogoče prepoznati drugače kot iz izkustva, ljubezen se čuti, povzroča učinek, spreminja stvari, predvsem pa ustvarja najglobljo resonanco z drugim srcem. Ljubezen je odgovor na najgloblja teženja človeškega duha. Ni mogoče razumeti ne kako in kdaj se pojavi, človek je ne more povsem doumeti, ampak preprosto je tu in deluje, učinkuje, predstavlja izredno Prisotnost. Naš razum pravi: »je« ali »ni«, ljubezen preprosto »je«, pravi Giussani. (L. Giussani, Si puo viviere cosi, 270.)

Zgodovinski pogled na pojmovanje ljubezni
V zgodovini poznamo različne poglede in poudarke ljubezni: duhovna, platonska, sentimentalna, fizično-čuteča, spolna...
V grškem svetu je ljubezen v spolni privlačnosti in psihofizičnem čutenju, prav tako ne brez duhovnih vrednot. Platon imenuje ljubezen željo trajno posedovati Dobro (Simposion, 207A), je moč, ki rojeva svet ion presega čutno sfero. Sokrat imenuje ljubezen pathos, privlačnost duš, ki so združene v iskanju dobrega, ki je poisteno z resnico.
V krščanskem svetu je ljubezen Božji dar, ki ga je sposoben biti deležen človek in ki more ljubiti na zastonjski, ablativen način. Kristjan je poklican ljubiti Boga z vsemi močni in svojega bližnjega kakor sam sebe.
V humanizmu se vrača k fizični in duhovni ljubezni predvsem v povezavi z umetniško lepoto.
V moderni misli racionalizma in empirizma je ljubezem omejena na subjektivno sfero in razrešena v čustvu, strasti, psihičnemu dejstvu, užitku lastne sreče in sreče drugih (Leibnitz, Hume, Descart).
V romanticizmu je ljubezen razumljena kot fizična privlačnost, ki se obleče s čustvom, poezijo, sočutjem.
V dvajsetem stoletju je še globlja potopljenost v subjektivno, prav instinktivno pri Freudu, po Sartre-ju je treba pa spolnem impulzu oblikovati bivanje, imamo pa tudi poskuse zbežati iz subjektivizma in ustvarjati povezave z drugim, ki je izven subjekta: izvir zavesti pri Blondelu, deležnost pri Absolutnem, dialoškim odnosom pri Bubru, medosebnim odnosom in skupnostnim prizadevanjem pri Mounierju in Maritainu.
Ljubiti nekoga pomeni reči: "Ti ne boš umrl!" Ta uvid Gabriela Marcela izraža večnostno razsežnost ljubezni. Živimo šele tedaj, ko obstaja nekdo, ki nam lahko podari svoje življenje.

Pogled na ljubezen
Vsekakor različni pogledi na ljubezen zavisijo od različnega pogleda na življenje: harmonija in sorazmerja za Grke, ustvarjenost in Božja presežnost za krščanstvo, človeški subjekt kot najvišja vrednota za moderni čas.
Nekateri vidijo ljubezen znotraj organskega pogleda na zgodovino, sedanji čas in prihodnost, v tem smislu je ljubezen naravnanost (spolna, čustvena, darujoča, duhovna), ki izhaja iz človeka in ga vodi k povezavi z ljubljeno osebo. To je medosebni odnos, ki odpre vse bitje osebe k drugi, je sinteza ter povezanost nagonske energije spoznavanja, hotenja, čutenja na poti uresničevanja osebe, je želja po zvestobi in večnem trajanju.
Zato ljubezen dela trdno osebo, vzpostavlja trajne odnose ter gradi človeško skupnost v njeni pozitivni naravnanosti. V ljubezni se more razviti zdrava in močna osebnost.
V zadnjih desetletjih je prišlo do zelo nasilne preobrazbe. Subjektivistični principi ljubezni in človeškosti so nekako degenerirali vse do tega, da so povzročili rast nekaterih vidikov in umiranje drugih: del se je okrepil in zasenčil celoto, del je vse. Zato ne obstaja več normativne vrednote, ki bi jo sprejeli vsi, vse bolj se pojavlja individualizem, ki vidi v nagonskosti edino stvarnost in normo osebe.
Negativna misel in bolna misel sta skušala to nekako izreči. Po letu 68 pa se je v naporu, da bi razvili čim večjo svobodo posameznika, porušila vsaka podoba in norma. Razbiti odnosi z lastnimi koreninami in z Bogom, s preteklostjo in prihodnostjo, imajo edini kriterij avtentičnosti nagonsko telesno-spolno spontanost. Ta nagonski posameznik je izvor vsakega vrednotenja in obnašanja, nihče mu ne sme in ne more več nič reči, nikogar ne posluša.
Manjka razsežnost zakonskega skupnosti, ker je ljubezen usmerjena le k sebi in svojo individualnost, ta pa pade v razdeljenost in praznino. Iz tega izhaja negotovost družinskega življenja, majhnih skupnosti, kriza institucij, obenem pa rastejo gibanja vsakih vrst, spontana, brez zakonov in obveznosti.

Znamenja preobrata
Kljub temu, prav v teh okoliščinah, človeško bitje hrepeni po ljubezni, sprejetosti, po zavarovanosti, osebni in družbeni, išče komunikacije, odnosa... Tudi danes imajo ljudje potrebo po resnični ljubezni, čeprav včasih tega ne znajo povedati, pokazati...
Obstajajo znamenja avtentičnosti, zamahi navzgor, ki pripravljajo nekaj novega, nekaj bolj avtentičnega. Ljudje čutijo potrebo po avtentičnih odnosih, ne hinavskih, potrebo po veselju, po solidarnosti, po socialni in čustveni trdnosti, po novi etiki, čutijo potrebo po upanju in verovanju.
Predvsem pa kristjani morejo dati, kot že nekajkrat v zgodovini, pomemben in enkraten prispevek. Za to so seveda potrebni kristjani, ki prepeljejo vero na vsa področja življenja. Torej, kje začeti?
Treba je začeti iz resnične ljubezni, obnoviti osebo in po njej trdne družine, zdrave otroke, bolj trdna upanja, novo družbeno odgovornost in povezavo. Namesto zavračanja še posebno telesne erotične ljubezni, vzpostaviti povezavo z duhom ter nove generacije vpeljati v celovito sprejemanje in življenje ljubezni, ki pa potrebuje napor.

1. Erotična in spolna ljubezen

Pojem ljubezni je navadno uporabljen za njene različne pomene, predvsem za štiri osnovne. Prva je spolnost, ki je fizična privlačnost. Drugi pomen ljubezni je erotični, ki je utrip k drugemu, k ustvarjanju, k novim oblikam odnosa. Tretji pomen ljubezni je prijateljstvo in bratska ljubezen. Četrti pomen ljubezni pa je tista ljubezen, ki občuduje dobro drugega, ki zastonjsko ljubi, to je ljubi tudi tistega, ki tega ni vreden, npr. sovražnika in pri tem ima za model Božjo ljubezen do človeka.V bistvu je vsaka človeška ljubezen mešanica različnih vidikov teh štirih pomenov in izrazov ljubezni. (Faros, La natura dell'eros, 65)

Kaj je erotična ljubezen
Eros je želja, je teženje k drugemu. Lewis pravi, da pojem eros pomeni stanje, ki ga imenujemo zaljubljenost, ali še bolje, tista vrsta ljubezni, ki je značilna za zaljubljence. (Lewis, 87)
Ne gre preprosto za človeško spolnost, ampak za tisto stanje zaljubljenosti in privlačnosti, ki lahko pripelje do nje. Seveda je mogoče doživeti izkustvo spolnosti zunaj erosa, brez ljubezenske privlačnosti, ki jo poznajo zaljubljenci, vendar je v tem primeru povezana s praznino in samo-razbijanjem človeka.
V grški mitologiji je eros sin Penije in Porosa, revščine in poslanca, gre za neprestano iskanje tistega, kar nam manjka. Eros ne išče ene stvari, ampak vsako dobrino, ne išče samo druge polovice, ampak polnost, izpolnjenost. Eros želi roditi, želi vzpostaviti nekaj, kar bo trajno.
Eros je privlačnost za lepo osebo, po kateri pride človek do poznanja in izkušnje lepega na splošno, to je tisto, kar te strese ob lepoti. Zato sam po sebi eros ni egoističen. Spolna želja ločena od erosa, kakor katera koli druga želja, se nanaša nase, eros pa gleda ljubljeno. Postane skoraj nekakšen stil zaznavanja polno sredstvo izražanja.
Eros je tisti del spolnosti, ki nas loči od živali, spolnost, ki je povezana z ljubeznijo, odnosom, privlačnostjo...Lewis pravi, da so bolj redki primeri, ko človek- moški doživi najprej fizično privlačnost do neke ženske in se šele kasneje zaljubi vanjo. Bolj često ima vse izvor v preprostem in veselem zanimanju za drago, ki jo sprejema v njeni celovitosti. Človek je preveč okupiran z mislijo na osebo, nanjo, da bi ta odnos zožil samo na spolnost. Nekaj celovitega ga zagrabi, začne misliti nanjo... Eros stopi vanj kot osvajalec, sprejme posest v njem in organizira vse v njem glede na to naravnanost, na odnos do nje kot osebe. Tudi spolnost, ki hoče stvar v sebi, se mora podrediti erosu, ki si želi drage. Želi si prijanja njene bližine, da stopi v njegovo življenje.
Eros želi ne ženske nasplošno, ampak točno določeno žensko, zaljubljen želi drago zaradi tega, kar je, ne zaradi užitka, ki mu ga more priskrbeti.
Lewis pravi, da je eros kralj užitkov, ko pride na vrh svoje intenzivnosti, ima vedno prostost, da smatra fizični užitek za sekundarni, kaj drugega bi pomenilo ubiti eros. (91)

Vključevanje erosa
V nekaterih obdobjih je vladal nekakšen dualizem, ki je vse telesno nekako porinil vstran in s tem tudi potlačil eros, o tem se ni smelo govoriti. Bilo je razširjeno mnenje, da eros prihaja skoraj izključno iz mesenosti in da je najbolj čist in gosposki, ko se vloga živalskosti zoži na najnižjo možnost.
Res je, da eros usmerja želje k dragi in da se to včasih pokaže kot ovira za duhovno življenje, vendar ne gre bistveno za spolno zanimanje, ampak sploh za izhod iz sebe, za veselje in uživanje ob drugem. Eros je treba pozitivno vključiti v življenje. Resnična vzgoja za erost pomaga mladostniku doseči celovito razumevanje in sprejemanje svoje telesne duhovne narave in tudi erostične nagnjenosti. Faros pravi, da mogoče ni toliko pomembno vzgajati v erosu, kakor vključiti eros v vzgojo.
Poleg tega pa je treba vedeti, da največji problem v zakonu niso čustvenost, niso dvomi, ampak je skopost, lakomnost. Kljub temu se danes ljudje posvečajo preveč resno spolni ljubezni, spolnosti.

Odnos do telesa
Glede telesa obstajajo tri glavna mnenja, poganski asketi so ga smatrali kot zapor ali grob duše, nekateri kristjani so videli v njem nič drugega kot vrečo gnoja, novo-pogani, nudisti, ki smatrajo telo za nekaj slavnega, kot nekakšen fetiš. Sveti Frančišek je govoril o »bratu oslu. Lewis pravi, da je osel prava beseda , ker nihče ne sanja po obujanju in niti o sovraštvu do njega. Osel je koristna žival, trmasta, simpatična in besna, ki potrebuje zdaj palico, zdaj korenje, istočasno patetična in čudovito lepa.(95)
Treba je imeti svoboden odnos do njega, se tudi posmejati. Do telesa je treba imeti svoboden in tudi vesel odnos. V zaljubljenosti mora biti nekaj veselega, nekaj komičnega. Velik pomen ima tu poezija, lirični izraz vsega tega.
Užitek, ki ga iztisnemo do kraja, ima za nas podoben učinek izpraznjenja kot bolečina, po drugi strani pa ljubeča nagnjenost do nekoga, podobno kot bolečina, povzroči jok.
V bistvu se v dejanju ljubezni ne nahajamo mi sami, ampak po nas delujejo določene sile, vsa moškost in ženskost, vse kar je naskakovano in vse, kar je sprejeto. Moški predstavlja Očeta-Nebo in ženska Mater-Zemljo, on pooseblja obliko, ona vsebino. Gre za nekakšen obred, ki ju povezuje. Zunaj tega obreda sta dve svobodni osebi, smrtni, dva odrasla državljana.

Nagota
Lewis poudarja, da se v tej drami spremenita v dve božanstvi, med katerimi ni enakosti. Lewis pravi, da ko smo goli, nagi , ne razkrivamo najbolj resnične podobe o nas samih. Beseda naked je bila nekda pasivni particip: človek je bil nag, ker je doživel proces razgaljenja, zabušanosti in skubljenja. Nag človek ni bil naraven, ampak nenarave, ne kot človek, ki se ni oblekel, ampak ki se je zaradi nečesa slekel. Nagota postavi v ospredje skupno človeškost in zasenči posamezne dejavnike, zato smo v tem pogledu bolj to, kar smo, ko smo oblečeni. Ne more biti slavnostni gost v obleki nagca.

Prevlada, vrhovna oblast moškega?
Sveto pismo pravi, da ima mož prevlado na ženo samo v meri, v kateri je on do nje to, kar je Kristus do Cerkve. On je obvezan, da jo ljubi, kakor je Kristus ljubil Cerkev in se daroval zanjo.
Ta prevlada najde svojo najvišje uresničenje ne v možu, ampak v tem, v katerem je zakon najbolj podoben križanju, v katerem žena prejme vedno ne da bi dala karkoli, ga je najbolj nevredna. Tudi Cerkev ni lepa po sebi, ampak po lepoti, ki ji jo podeli Ženin, on je ne najde lepe, ampak jo naredi lepo. Drug drugega naredimo lepega v ljubezni, v podarjanju. Prevlada pomeni pobudo.
Ne v veselju zakona, ampak v bolečinah, ko se razkrije sposobnost tega kronanja z drugim, ko mož spozna ljubezen žene v bolezni in obratno. Kristus vidi v zemeljski Cerkvi, ki ima toliko madežev, svojo Nevesto, ki bo enkrat postala brez madeža in prostor uresničenja vsega človeštva. Prevlada pomeni čakanje drugega, da vstopi v ljubezenski odnos. Ta prevlada postane stvarna, če je v stanju, da prenese težo in postane najbolj podoben Kristusu. Problem pa je, če se moški polastijo žensk in jih naredijo za svojo lastnino.

Eros in demonskost
Ko se nam zemeljske stvari zdijo skoraj božje, je za tem demon. Lewis pravi, da je resnična nevarnost ne v tem, da se zaljubljenci občudujejo in obožujejo, ampak v tem, da delajo iz erosa idol.(103)
Ko je eros češčen brez rezerv in mu je izražena nepogojena poslušnost, postane demon, želi biti češčen po božje, ne glede na naš egoizem, on je tudi uporen do vsake Božje zahteve do človeka, da se postavi proti njemu. Vsekakor je intenzivnost čustev zelo nevarna, da postane češčenje nas samih, neka vrsta religije.
Gre za nek odpad, za privatno religijo. Zato je tu potrebno mučeništvo. Teologi so se stalno borili proti temu, da bi prišlo do tega češčenja.

Bolni eros
V grški mitologiji je Eros sin Afrodite in Aresa. (To pomeni, da je neločljivo povezan na konfliktnost). Čeprav je bil vzgajan z nežno skrbjo, ni rasel kot drugi, ampak je ostal majhen, čokat, s krhkimi krili in z zvitim rejenim obrazom. Ker je bil negotovega zdravja, je vprašala Temo, ki je preroško odgovorila: Eros ne more rasti brez strasti.
Dokler je bil Eros s svojim bratom Anterom, ki je bog strasti, je rastel in napredoval, da je postal lep mladenič, toda, ko se je ločil od njega je dosegel ponovno otroško obliko in vzburkane navade.
V klasični dobi je bil eros stvariteljska moč in je gradil most med ljudmi in bogovi. Toda zdravi eros se je spačil. Platon je imel Erosa za umesno obliko med Heziodom, za katerega je bil eros prvi stvaritelj vsega in kasnejšo izrojeno obliko, ko je postal bolni otrok.
Faros pravi, da so vse ti oblike trije psihološki artetipi človeške izkušnje. Vsak človek živi eros v različnih momentih: kot stvaritelj, kot posrednik in kot banalni playboy, ki zbanalizira eros.
Danes bi tudi radi zbežali od vsemogočnega erosa, pred življenjem in se zatekli v spolnost, v vzburkano igro. Eros je bil razvrednoten v lepo natakarico z nizkim dekoltejem, ki deli določeno vrsto piva.
Ne predstavlja več stvariteljske moči, mesene, obnovitvene in duhovne, ampak neposrednost zadostitve. Ta klasični mit pove tudi o tem, kar se dogaja tudi v današnjih dneh, da eros izgubi svoje zanimanje celo za spolnost. Vse pristane v nagačenem čokatem otroku, ki ne more več ljudi spodbuditi k ljubezni in darovanju. Vse je povezano z ritmom tehnike, ki ne prenese presenečenja in z narkotičnostjo, ki je beg tudi od teh odnosov. Faros pravi, da je eros sedaj samo playboy, ki dela svoje bakanalije s Pepsi-Colo.(61)
Vse tehnike pomagajo spolnosti, da je trdna, zadovoljujoča. Eros pa je nezdružljiv s tehniko in tehnologijo in ne more živeti stalnega boja. Eros razbije stare oblike in spodbudi nastanek novih, to pa predstavlja ogroženost za tehnologijo, ki zahteva red in načrtovanje. Gre za nemočnega zaljubljenca, ki je izgubil moč, da bi mogel očarati.
Kljub temu pa eros še vedno ostaja središče življenjskosti določene civilizacije, njeno srce in njena duša. Ko druga nagnjenja sprejmejo mesto ustvarjalnega-stvarjenjskega erosa, je zagotovljen padec civilizacije.
Eros nekako gradi v zaljubljencih svoj zakon religioznosti, podajo se v nov svet in se zopet vračajo
V bistvu je ljubezen povezana z mučeništvom in naporom, treba je zapustiti stari svet, starše, zapustiti otroštvo, prijatelje. Vsak more reči drugemu, skoraj z duhom žrtve: zaradi ljubezni sem to zapustil. Biti zaljubljeni pomeni hoteti in obljubljati večno zvestobo. Eros dela določene obljube, ne da bi jih kdo zahteval. To je še posebej zanimivo pri osebah, ki se pogosto zaljubijo in so vedno znova prepričane, da gre tokrat zares. Eros bi želel narediti nekaj, kar ni sposoben, pripeljati do osvoboditve drugega. Ljudje se odkrijejo kot stari in ker ni nove moči, pogosto pristanejo v užitku telesne spolnosti.

Eros vodi preko težav in bolečin
Sedaj bi radi govorili o erosu v celoti, ne samo v njegovi spolni razsežnosti in povezavi. Kakor spolnost znotraj erosa ne išče izključno užitka, tako eros ne občuduje samo radosti. Toda tudi, ko gre dvema zaljubljenema slabo, raje ima nesrečo skupaj, kakor srečo v kakšnem drugem stanju. To je veličina in groza ljubezni. Tako tudi najbolj zlomljena srca postopoma ozdravijo, treba se je soočiti s sedanjostjo in bo čez deset let boljše.
Ne smemo pozabiti, da tudi tu ne gre brez kančka humorja, tudi ko se zaljubljeni nahajajo v najtežjih okoliščinah, najdejo nepričakovano veselje, ki jih okrepi. Lewis pravi, da dokler nimata zaljubljenca otroka, ki se smeje, se sama smejeta drug drugemu. Eros ne dela računov.

Jezus je šel preko
V smislu svetopisemske stvarjenjske miselnosti je imel Jezus pozitiven odnos do telesa in vsega ustvarjenega. Do ljudi, ki so imeli probleme na tem področju, je pristopal z veliko prizanesljivostjo ter jim kazal poti izhoda. Ni obsodil Samarijanke, grešnici je rekel, da so ji odpuščeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila (Lk 7, 47), rekel je da bodo šli Samarijani in pocestnice prej v nebeško kraljestvo kot pa zagamani Judje, ki se nočejo spreobrniti. Tudi za mlajšega sina, ki je zapravil svoje življenje s pocesnicami in razuszanim življenjem, je bila možnost spreobrnjenja in usmiljenja. Vse to pomeni, da je velikost ljubezni preizkus teže grehov, ki so bili odpuščeni. Jezus je rekel, da ji je odpustil pomanjkanje čistosti, ker je ljubila mnogo. Eros stanjša, skoraj posveti vsako, dejanje, ki ga povzroči, da se zgodi.
Po drugi strani pa je zahteval zelo jasno razločevanje namenov v človeku. Kdor gleda žensko in jo poželi, je že prešuštvoval. Jezus želi osvoboditi eros in ga vključiti v ljubezen. Ljubezen je bila tista, ki nas spodbuja, da nekaj naredimo. To podarjanje in teženje k drugemu pa je lahko različno.
Eros umre ali pa postane demon, lahko se podvrže Bogu. Če zavrne to, more nadaljevati z življenjem, toda vklepa ljudi, ki se kregajo med seboj, z glodanjem in strupom sovraštva-ljubezni, v boju za prevlado, nevoščljiv, odločni, da ohranijo svojo svobodo in drugim pa jo zanikajo.

Osvobojeni eros v Visoki pesmi
Pravo podobo erotične ljubezni najdemo v Visoki pesmi. Ravasi poudarja, da Visoka pesem vzpodbudi verne k bolj širokemu odnosu s spolno in erotično razsežnostjo življenja, da priznamo, da je tudi užitek stvarjenjski Božji dar. Visoka pesem pomaga misliti in živeti spolnost brez strahu, brez zmotnih stramežljivosti in tišine, brez mrtvičenja in mistifikacij, brez nestvarnih in spiritualističnih spodbujanj.(Il Cantico dei cantici, 219)

Eros in smrt
Obe smrt in ljubezen si prizadevata celovito obvladati življenje: življenje in neživljenje, eros in tanatos, ljubezen in smrt borita za obvladovanje istega človeka, oba kričita: daj mi! Oba sta nenasitljiva in nikoli ne rečeta dovolj (Preg 30, 15). Toda ljubezen je s svojo jekleno vztrajno strastjo(hebr. ljubosumnostjo) močnejša, zato preživi tudi tako hudo preizkušnjo kot je smrt. Klic drage je izraz premagane smrti. Njune medsebojne pripadnosti ne more uničiti ne smrt, ne kaka druga razdiralna sila. Po tej preizkušnji sta draga in dragi rešena strahu pred smrtjo in se jima odpira obzorje večnosti.

2. Zastonjska Božja ljubezen

Naravna čustva niso dovolj, da ta ohranijo svojo začetno toplino in sladkost. Vrt je lep, če so v njem nasajene lepe rastline, toda vse to postane zanemarjeno in nezanimivo, če ni nekoga, ki bi ga obdeloval. Potreben je nekdo, ki to redno dela, potreben je trden temelj, potem bo vrt zares čudovit. Podobno velja tudi z ljubeznijo, ki se lahko prelevi v smrt in nezanimivo vegetiranje ali pa živi svojo lepoto in privlačnost v vsej svoji moči. Pri vsem tem pa se je treba zavedati, da lepota in blesk nista prišla od nas, pomagali smo jima samo na dan.

Še kar lahko je ljubiti ljudi, ki so poleg nas, ta teren je obdelan, tudi ljubiti Boga. Toda naša čustva postanejo kmalu nezadostna in ne morejo privesti do konca željene podaritve. Naša čustva, če hočejo ostati to, kar so, morajo priznati, da je nekaj bolj temeljno od njih, da so bolj velika tedaj, ko se temu priklonijo in ponižno sprejmejo svojo vlogo. To pomeni, da čustva do ljudi, ne postanejo ogrožena zaradi vere v Boga, ampak sprejmejo svojo vlogo glede na prednost in temeljnost te ljubezni.

Postaviti hierarhijo glede na prvo Ljubezen
Ljubiti pomeni v vsakem primeru biti ranljivi, za vsako stvar, ki nam je draga, bo moralo srce trpeti, včasih se celo zlomiti. Če bi jo radi skrili, zakopali talent, ta ne bo odrešen, ne bo postal dar, ne bo poosebljen. Lewis pravi edini kraj, kjer moremo kaj postaviti na varno pred vsemi nevarnosti in preobrati ljubezni je pekel. Tudi Jezus nam je pokazal pot, po kateri je treba vse zastaviti iz ljubezni, da vse dobimo. Ko začnemo tehtati in sortirati, nas ni več. Tudi človeka ne moremo imeti radi preveč, če ga ljubimo v tem pogledu Božje ljubezni, ki je pripravljena dati vse, vse zastaviti. Jezus je jasno rekel svojim učencem, da če kdo, ki pride k njemu, ljubi očeta, mater, ženo, pa tudi svoje življenje, bolj ko njega, ni vreden biti njegov učenec: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. (Lk 14, 26). Sovraži: semitski način izražanja; sovražiti v SZ večkrat pomeni manj ljubiti (16,13; 1 Mz 29,31.33; 5 Mz 21,15-16; Iz 60,15; Mal 1,3) in sam Luka v 18,20 spominja tudi na dolžnost ljubezni do staršev - vendar pa nam to ne sme prikriti radikalnosti Jezusove zahteve (op. k Mt 8,21).
Gre za besedo sovraži, ki jo moramo povezati z zavrnitvijo Petra: Pojdi proč od mene, ker ne misliš po Božji misli. Sovražiti pomeni zavračati Božjo misel, gledati na življenje in človeka z vidika popuščanja, kot ga predstavlja demon. Človek ne more služiti dvema gospodarjema, v tem primeru bo enega ljubil, drugega sovražil: gre za zvestobo, delati za enega ali za drugega.
Podobno je treba postaviti v kraj, izključiti osebe, ki so nam najbolj blizu in celo najbolj drage, če se postavljajo med nas in našo poslušnost Bogu. To pomeni neka oblika sovraštva do njih, včasih je ta zavrnitev težja, drugič lažja, do nje pa mora priti in to je modrost.

Bog je ljubezen
Odnos med čustvi in ljubeznijo, v kateri se umesi Bog. Kako ljubi Bog, človek ne more vedeti, imajo samo analogije in izkušnjo Jezusa Kristusa. Sveti Janez je na osnovi svoje izkušnje zapisal Bog je ljubezen in še nismo mi prvi, ki ljubimo, ampak je Bog prvi ljubil nas(1Jn 4, 10). Ne smemo izhajati iz misticizma, iz ljubezni stvari do Boga, iz izkušenj ljudi, ampak iz izlivanja Božje ljubezni. Temelj vsega je Božja zastonjska ljubezen, kot ljubezen dar.
Nova zaveza govori o ljubezni z grško besedo agape. Agape je torej Bog sam, pa tudi njegova ljubezen do sveta (Jn 3, 16), kot pravi sveti Janez, agape je ljubezen Jezusa do učencev (Jn 13, 34) S tem jih vabi, da bi tudi oni ljubili drug drugega s tako ljubeznijo, po njej naj kristjani postanejo služabniki drug drugemu (Gal 5, 13).
Pri pojmu agape pri svetem Janezu se odpirata dve nevarnosti, nevernost razumevanja te ljubezni samo znotraj krščanske skupnosti in nevarnost razhajanja s pavlovskim poudarkom križa. Na nek način je pojem agape pri svetem Janezu nekako bolj blizu grškemu pojmu filija- prijateljstvo. Vendar, če gremo globlje v problematiko, vidimo, da gre za povezavo obeh povdarkov, enkratnega kristološkega dogodka in njegovega zgodovinskega uresničenja, odrešenja v zgodovini, človeške prakse.
Agape je Kristusova nova zapoved (Jn 13, 34), je vez popolnosti in spolnitev postave (Kol 3, 14; Rim 13, 10), v njej so obsežene vse krščanske drže (1 Kor 13, 4); hkrati pa tudi najpopolnejša pot do krščanskega dopolnjenja(1 Kor 12, 31) Seveda je agape sad Duha (Gal 5, 22)

Polnost, ki se želi podarjati
V Bogu ni lakote, ki bi morala biti potešena, ampak samo polnost, ki želi podarjati. Bog nima potrebe po tem, da bi ustvarjal, toda on ustvarja iz ljubezni, ker živi dati polnost svojega bivanja drugemu, ker želi sogovornika, bivati je bolje kot ne bivati. V tem odnosu gre za »ljubezen dar«, ki je vse njegovo bivanje in je popolnoma zastonjsko, ne želi nič zase, samo, da ljubi, želi to, kar je najboljše za ljubljeno osebo.
Če naravna ljubezen, naravna ljubezen-potreba, je usmerjen vedno k predmetom, ki jih smatra za notranje vredne ljubezni, predmete, h katerim ga nagiba čustvo, Božja ljubezen-dar pa v človeku omogoča ljubiti kar po naravi ni ljubljeno: gobavce, kriminalce, zmešane, sovražnike...Bog omogoča človeku, da more hraniti ljubezen-dar do sebe.

Kristus razkriva Božjo ljubezen
Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da smo mi vzljubili Boga. On sam nas je vzljubil in poslal svojega edinorojenega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4, 9-10), zato ljubezen spoznamo v tem, da je kdo pripravljen dati za drugega svoje življenje: Ljubezen pa spoznamo po tem, da je On dal svoje življenje za nas in tako smo tudi mi dolžni dati svoje življenje za svoje brate« (1 Jn 3, 16). Kakšna je Božja ljubezen torej zvemo le po Kristusu.
Sveti Janez želi z besedo phaneroo poudariti, da je Božja ljubezen očitna, da ima v Kristusu znak, da se pokaže., da jo lahko otipamo, slišimo, začutimo. Ljubezen je tu predstavljena čisto kristološko. Še posebno se to zgodi v velikonočnem dogodku. Vse njegovo življenje je največje razkritje Očetove ljubezni in temelja vsega bivanja.
V Kristusu je Bog za nas žrtvoval tisto, kar mu je najbolj dragoceno. Sinov prihod je razodetje tistega, kar je Bogu Očetu najbolj pri srcu, Sin, ki ima edinstveni odnos z Očetom.
Bistvo krščanastva je skupaj s Kristusom vstopati k Očetu, pripraviti vse, kar smo in kar delamo za ta korak. Pri tem pa je pomembna vloga Svetega Duha, ki krajša razdalje med nami

V ljubezni-daru srečamo Kristusa
To držo zastonjskosti Jezus potrjuje še z enim vidikom: ko sprejmemo z ljubeznijo-darom nekega človeka, sprejmemo v njem samega Kristusa, v vsakem tujci, revežu, zaporniku, narkomanu, ki mu damo jesti ali mu pomagamo, pomagamo Kristusu. Tisti, ki je ljubezen sama, more delovati v tistih, ki ne vedo nič o njem. Gre za dvojno ljubezen, do Boga in do ljubi. Lahko rečemo, da Bog v svoji milosti spremeni našo potrebo po njem v ljubezen potrebo za Njega. Ko še ne pridemo do tega, da nas Bog ljubi, takoj se rodi impulz, da se to zgodi ne zato, ker je on ljubezen, ampak, ker smo mi notranje ljubljeni od Njega. Smo odsevi sonca, katerega svetloba sije nad nami in je skoraj nemogoče ohraniti za dolgi čas to zavest.

Naprej od naravne potrebe
Bog spremeni tudi našo ljubezen-potrebo za druge, tudi mi imamo potrebo po ljubezni drugih. Velikokrat se zgodi, da tiste, ki jih mi imamo radi, se to ne dogaja na tak način, kot bi si želeli mi. Mi želimo biti ljubljeni zaradi naše pametnosti, lepote, prisrčnosti, koristnosti, ne opazimo pa, da nam Nekdo podarja več kot vsa ta čustva in občutki. Treba je narediti nekaj, kar ljubezen-potreba ne more narediti.
Po naravi je mogoče ljubiti samo tisto, kar je po naravi mogoče biti ljubljeno. Tu je veliko človeške pozornosti staršev, prijateljev, drugih ljudi, ki nas imajo radi.
In tu se dogaja že nekaj pomembnega, ta je predmet ljubezni ne zato, ker je privlačen za ljubezen drugega, ampak, ker je v srcu tistega, ki ljubi ljubezen sama.!!!!!
V tem smislu Bog, ki je v srcih ljudi, spreminja ne samo ljubezen-dar, ampak tudi ljubezen-potrebo, ne samo ljubezen-potrebo do njega, ampak tudi našo ljubezen-potrebo do drugih.
Bog more tako zahtevati težko poslanstvo, v katerem zahteva odpoved od marsičesa, od naravnega čustva, Abraham se je moral odpovedati svoji domovini, družini, varnosti in odriniti v čisto neznani kraj. Morda bo moral biti eros žrtvovan, če je usmerjen v napačno smer.
Tolstoj govori o nesebični ljubezni: Tretja vrsta ljubezni - dejavna ljubezen- sestoji v težnji, da ustreže vsem potrebam, vsem željam, vsem muham...ljubljenega bitja. Ljudje s tako ljubeznijo ljubijo zmerom za vse življenje, kajti čim bolj ljubijo, tem bolj spoznavajo ljubljeno osebo in toliko laže jo ljubijo, to se pravi: ustrežejo njenim željam. Njihova ljubezen se redkokdaj kaže v besedah, in če uporabljajo besede, ne govorijo samozadovoljno in kakor bi 'rožice sadili', temveč sramežljivo, okorno, ker se zmerom bojijo, da ljubijo premalo.(Spomini na mladost)

Učlovečenjski vidik
V tem primeru Božji zakon ne nadomesti naravnega, ampak človeška čustva se prenovijo in prežamejo skozi zastonjsko Božjo ljubezen, čeprav še vedno ostanejo to, kar so, človeška čustva. Tu bi lahko govorili o neposrednosti, ki se je razkrila pri učlovečenju, to je mogoče, ker je isti avtor obeh stvarnosti, kakor je Kristus resnični Bog in človek, tako so tudi naravna čustva poklicana, da postanejo popolna ljubezen in tudi popolna naravna čustva, toda dvignjena na raven poslušnosti in skladnosti z ljubeznijo samo. Vsi kristjani vemo, da vse dejavnosti, razen greh, ki so povezane z naravnimi čustvi, morejo v blagoslovljenem trenutku postati sadovi veselje ljubezni-potrebe, brez sramotenja ali altruistične ljubezni-daru. Oboje je ljubezen. Vsaka stvar je tu pomembna, da more izraziti takšno ljubezen, v naših nagonih, željah, včasih tudi neurejenih, ljubezen pripravlja zase svoje telo.
Povabil spremeniti naša naravna čustva v ljubezen ni nikoli dovolj, kajti še vedno nas tišči naš egoizem in slepota, v kateri uporabljamo mnoga nerazumna čustva.
Če sta spolnost in eros usmerjana vedno h konkretni dobrini, ki jo želita ali za druge, se osebna ljubezen usmerja neposredno k dobremu drugega., v njegovo bivanje, v njegov »ti«, ki ga želi pospešiti. Tudi, ko nima določene dobrine pred seboj, za ljubezen predpostavlja predhodno stanje, to je dostojanstvo osebe, to je sposobnost, da moreš postati vreden, da si ljubljen. Če človek nima dostojanstva, ne more biti ljubljen.. Seveda to dostojanstvo ni odvisno samo od čustvene vrednote in dobrote tistega, ki ga želimo imeti radi, ampak tudi v notranji duhovni globini osebe, tam, kjer je človek od Boga poklicana v svoje posamezno bivanje. Zato je vsaka resnična ljubezen podprta z iskrenim spoštovanjem ljubljenega.
Ta ljubezen prihaja iz srca in pomeni celovito dejanja. Tu so povezani vedenje, hotenje, čutenje v celovito delovanje osebe. Duns Scot vidi temeljno moč človeka v volji, v kolikor je to tako v Svetem pismu. Volja se mora svobodno odločiti.

Resnica je ljubiti
Resnica je torej ljubiti, umirati sebi za druge, da smo po njih obujeni v življenje. Kdor ljubi brata ostane v ljubezni, v življenju, če ne je še vedno v temi (1 Jn 2, 9-11) Če ni ljubezni tudi resnice ne more biti, pravi Florenski.
Jezus Zaheju in drugim ni spremenil značaja , resnice ljudi, ampak je za nas vse dal svoje življenje. Sprejemati resnico o sebi in o drugem pomeni ljubiti resnico, ljubiti človeka takega kot je, ga postaviti v življenje.
Giussani pravi, da je resnična ljubezen takrat, ko želi, da drugi spozna resnico in živi resnico svojega življenja v polnem načinu. V tem smislu je resnična ljubezen gledati drugega skozi njegovo usodo, skozi njegov predlog življenja, skozi njegovo resnico in srečo. Mama mora vzgojiti svojega otroka skozi božji predlog in ne po svojih muhah.

Zajemanje iz Božje ljubezni
Zaradi te sposobnosti zajemanja iz globoke biti, je osebna ljubezen nad nasprotjem med iskanjem sebe in pomanjkanjem vsakega egoizma. Ta je svobodna, da se more dati ne, da bi se izgubila. Prav v tej podaritvi more doseči sebe, vzpostaviti skupnosti, v kateri je polno uresničeno samo njegovo dostojanstvo in dostojanstvo ljubljenega.
Taka ljubezen je na povsem naravnem področju nič drugega kot postulat. Človek je še vedno povezan z grehom in egoizmom. Čisto človeška ljubezen se more tako uresničiti samo na provizoričen in temeljno negotov način. Ker pa je Božja ljubezen izlita po Svetem Duhu v napa srca(Rim 5, 5), smo postavljeni na raven, da moremo resnično srečati, iz globine naše biti, bit drugega v njegovi specifični individualnosti in se po ljubezni zediniti z njim.
Zaradi njenega pnaumatološkega temelja, kolikor je nagnjenje, ki ga spodbudi človekov duh navdihnjen s Svetim Duhom, je zastonjska ljubezen povsem drugačna od drugih načinov in oblik ljubezni. Različna je tudi od indijske bhakti, ker ta, kljub svoji želji po božjem izvoru in pozabljenju sebe, ostane zaprta v psiho-emocionalno izkušnjo.

Zastonjska ljubezen
Obstaja pa tudi drugačna ljubezen, to je ljubezen, ki samo daje.
Beseda karitas v grščini govori o zastonjski ljubezni ali ljubezni za nič. Zastonjskost pomeni odprava vsake koristi, vsakega pričakovanja povrnitve. Zastonjska ljubezen je žrtev, je ponižanje, je darovanje za drugega.
Ljudje smo navajeni, da se nam naše delo povrne, da dobimo denar ali druge dobrine. Razlog določenega dela je vrnitev tega, kar je bilo delo.
Zastonjska ljubezen torej odpravi vsako obliko povrnitve, vse je samo iz ljubezni v smislu: dano, narejeno, končano- tu ni več nobenega dodatka, nobenega pričakovanja. To se nas ne tiče, delamo isto ali nam je kdo hvaležen, če nam ljubezen vrača ali če ne.

Zakaj se tako darujemo? Razlog ljubezni je identificiranje, poenotenje predmeta, ki hoče z dobrim drugega???, pravi Giussani. (Si puo vivere cosi, 272.)
Razlog zastonjske ljubezni je najbolj človeški razlog, razlog največjega udejanjenja človeka, njegovega najbolj globljega dobrega. Dobro drugega je udejanjenje njegove usode, njegove poklicanosti, njegove osebe. Odnos s to stvarnostjo je odnos s Prisotnostjo, ki je hodila po naših cestah, ki je objemala otroke v naročje, ki je na vsakem kraju delala dobro in obenem razkrinkavala hudobijo, egoizem. Ljubezen tako zahteva Kristusa, odnos s Kristusom.

Iz ljubezni k ljubezni
Podarjanje ljubezni je dosega večjega bogastva. Sveti Pavel govori o tej zastonjski ljubezni v Prvem pismu Korinčanom.
Vse ljubezni se izpolnijo, ko se povrnejo k ljubezni, iz katere so izšle. Ljubezen, ki ni odprta, ni ljubezen. Cilj zakonske ljubezni ni zakonska ljubezen, ampak Bog, popolna ljubezen, ki je tudi dopolnitev vsake ljubezni.

Velikonočno rojstvo
Ko človek prizna drugega, Ti in se izroči drugemu, se skrivnostno na novo rodi tudi sam.
Tisti, ki ljubi, je ponovno rojen. To ni samo sprememba ali izpolnjevanje določenih zakonitosti, ta človek ponovno izhaja iz Boga, začenja živeti novo bivanje, novo naravo- ljubezensko darovanje. Izgubljeni sin je bil mrtev in je ponovno oživel.
Tisti, ki ljubi prihaja iz smrti v življenje, iz odpovedi sebi v življenje za drugega, ker je v tej ljubezni in tem daru tudi sam obujen (1 Jn 3, 14-15)
Potrebno je srečanje in nova morala, treba je živeti in božjega predloga. Cerkev tako spreminja zgodovinsko stanje sovraštva in nasilja v civilizacijo ljubezni. Treba je pustiti mesto drugemu in umreti sebi, če hočemo živeti. Resnica človeka je v ekstazi, v izhodu., kar je tudi temelj krstnega dogodka.
Marko Rupnik poudarja, da je krščeni človek oseba, katere razum je bil obnovljen v Kristusu. Ljubezen v Kristusu spremeni njegovo mišljenje po Kristusu, zato more zreti pred sabo zmagovito ljubezen vstajenja in stem premaguje strah pred smrtjo.(Reči človek, 227.) Ob Kristusu dojame, da če se hoče rešiti, se mora v dar spremeniti, treba je umreti lastni volji in spolniti Božjo voljo. Tako pa se ljubezen širi naprej.
Vsi, ki jih je Bog poklical po krstu, so vključeni v povezavo ljubezni kot služenju: To je oznanilo, ki smo ga slišali od začetka, da se ljubimo med seboj (1 Jn 3, 11). Prve kateheze so novokrščence uvajale v prakso agape, živeti agapa je krščanstvo, središče tega pa je lomljenje kruha, sveta evharistija. Tako je mogoče v polnosti razumeti poročilo o prvi krščanski skupnosti: bili so stanovitni v ...bratski skupnosti in lomljenju kruha (Apd 2, 42)

Neobhodna podpora Boga
Resnična osebna ljubezen se more udejaniti v polnosti le po Jezusu Kristusu, po delovanju Svetega Duha. Po naravi se vsaka osebna stvar pomika navzgor, k drugemu, v končnem k Bogu, na katerem je utemeljena in najde svojo pravo uresničenje.. S tem pa še ne rečemo, da ne more biti zunaj krščanstva možna in povsem podarja osebna ljubezen.
Tudi uresničevanje v osebni ljubezni kot zastonjski je vedno Božji dar, s tem seveda ni zmanjšana vrednost naravne ljubezni.
Ko človek izkuša ljubezen Boga, ko je pogreznjen vanjo, sam vstopa v to ljubezen in ta ga giblje proti drugim v novem odnosu.

3. Cerkvena ljubezen

Običajna »krščanska ljubezen« še vedno stoji na simpatiji in prijanju. Tudi ta vidik je pomemben, vendar pa ni edini. V Novi zavezi govorimo o cerkveni ljubezni ali bogo-človeški ljubezni primera zveze moža in žene s Kristusom in Cerkvijo. Povezava Božje in človeške ljubezni, prijanja in podarjanja. To razsežnost je še posebej obdelal sveti Pavel v Pismu Efežanom pog 5.
»Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve« (Ef 5, 28-32).
Prav tako pa je očitna na koncu Apokalipse, kjer vse človeštvo stopa v ta zaročniški odnos z Bogom.

Spreobrnjenje
Papež pravi v apostolski spodbudi o spravi in pokori: Jezus je začel svoje oznanjevanje z vabilom: Spreobrnite se in verujte evangeliju, kar pomeni: sprejmite blago vest o ljubezni, o posinovljenju za božje otroke in s tem tudi o bratstvu (št. 1).
Pokora tako pomeni notranje spreobrnenje srca pod vplivom božje besede in pod vidikom božjega kralestva. Tu gre tudi za spreobrnenje mišljenja, da ne mislimo kot misli javno mnenje, kot misli meseni človek, da damo duhu prednost pred telesnim mišljenjem. Še več treba je tudi v življenju narediti spremembo, ne samo v mišljenju. Ta sprememba je zlasti v neprestanem boju za novo harmonijo. Gre za napor človeka, da bi se rešil starih okov in navad, ta napor podpira božja milost. Umreti staremu človeku, egoističnemu, da bi se rodil novi človek, ki zna obvladati sebe in po tem tudi živeli. Potrebno je odpraviti korenino razdora, greh, kar pride samo po notranjem preoblikovanju, spreobrnenju. (Apostolska spodbuda o spravi in pokori, št. 4.)

Očiščenje naravne ljubezni v Svetem Duhu
Zato naravna ljubezen, ki je umazana od greha in se izraža s posedovanjem, nasprotovanjem, egoizmom in smrtjo, potrebuje krst v Svetem Duhu. Strast, ki jo prečistil božja ljubezen, ni odpravljena, postane pa ponižna, poslušna, dobrohotna in rodovitna. Ljubezen je odpoved in žrtev glede na zahteve mesenega in samovšečnega jaza. V tem je razlog zakonske zdržnosti in čistosti zaradi božjega kraljestva. Ogenj Kristusove ljubezni naredi človekovo srce sposobno ljubezni in ji pomaga premagati smrt. Ob podpori božje ljubezni je mogoče ljubiti celovito in brezpogojno.
Sveti Pavel želi v Pismu Korinčanom pokazati , da je krščansko življenje zgrajeno na ljubezni, ki ni zgolj eros in čustveno teženje do drugega, ljubezen, ki išče svojo srečo v drugem, ampak agape, zastonjska Božja ljubezen, ki je ljubezen v razdajanju in noče imeti nilč, samo to da je drugemu lepo, da živi.

Učenje Visoke pesmi
Vsekakor Visoka pesem uči razlikovati med čistostjo ljubezni in razbrzdanostjo oblastništva, povrženja drugega v nasilju, grobosti, s samo fiziološkim »izvajanjem« ljubezni.
Visoka pesem predstavlja utopijo osvobojenega človeštva, h kateremu bi morali težiti kot ljudje in kot verniki. V tem človeštvu cvetejo darovi stvarstva, se razkriva harmonija erosa z agape, to je užitka z ljubeznijo, želje z zastonjsko podaritvijo, posedovanjem in darovanjem. V resnični ljubezni se ta razločevanja odpravijo in pride na površje ena sama izkušnja ljubezni.
Ljubezen Visoke pesmi je zlitje erosa in agape v polnost srečanja dveh oseb. Ravasi pravi, da je ljubezen navdušena in dražeča izkušnja lepega, od prevzetosti ob fizičnem in duhovnem. (220)
Nagnjenost k ljubezni je iskanje popolnosti, ki vsebuje sintezo človeške lepote, lepote duše in telesa. Ljubezen je identiteta in avtonomija, posedovanje in dar, nesposobnost da bi se kakorkoli polastili drugega. (Janez Pavel II, 6 junij 1984 v govoru o Visoki pesmi). Do resničnega posedovanja pridemo samo s paradoksom podarjanja in izničenja: kdor izgubi svoje življenje, ga bo našel.

Človeška ljubezen na temelju Božje ljubezni
Bog-Skrivnostna Oseba se razodene človeku kot ljubezen, to je višek božjega razodetja: Bog je ljubezen (1 Jn 4, 16). To pomeni, da je narava Boga ljubezen - narava je izvor delovanja- Bog je čisto darovanje, njegova narava je darovanje. Kdor deluje v smislu ljubezni, se daruje za drugega, ker ljubezen v svojem najglobljem smislu hoče dobro drugemu.
Ljubezen je žrtev, darovanje. Plameni žrtve ne uničujejo ljubezni, ampak jo še bolj prečistijo in oživljajo. Pomembno pa je, da je človeško darovanje povezano z božjo ljubeznijo. Samo Bog more utemeljiti, podkrepiti in zavarovati človeško ljubezen, da postane kos vsem preizkušnjam v življenju.

Obnoviti in razviti Božjo podobo
Človeško bitje, ki je ustvarjeno po božji podobi in izpopolnjeno z ljubeznijo, spet izroči samega sebe Bogu, katerega podobo nosi. Dopolnitev vseh ljubezni je povračilo oseb ljubezni sami, Bogu.
Ustvarjeni smo po podobi Boga iz ljubezni, kajti samo on predstavlja polnost bivanja in brez njega nič ni nastalo, kar je nastalega. Bog, ki je izvir vsega bivanja, daje samega sebe človeku.. On daje človeku, da biva bolj polno, da raste, da postane zares to kar je, da se izpolni, da popoln, da je vesel. Žal pozabljamo na ugotovitev Svetega pisma, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in slučnosti (1 Mz 1, 26).
Božanska krepost ljubezni ni le sad človekovega prizadevanja, temveč predvsem dar, ki ga človek predjme pri stvarjenju in na nov način še pri krstu. Bog tako s svojo ljubeznijo usposablja kristjana, da more ljubiti. On je prejemnik ljubezni in s tem tudi tisti, ki ima tudi dolžnost, da jo posreduje naprej.
Vse pomembne stvari so nam v življenju podarjene: tako prejemamo življenje, prvo ljubezen in prvo skrb, obdarovani smo z okoljem, s časom in ljudmi, ki nas spremljajo. Dar je tudi naša življenjska poklicanost, klic iz niča v smisel in nalogo, obdarjeni smo z neštetimi darovi, ki jih uporabljamo pri poklicnem in učnem delu, v medsebojnih odnosih, v družini, župniji in drugih skupnostih, v svojem prostem času in razvedrilu.
Po tem daru ljubezni Bog človeka vključuje v svoje božje življenje, človek je okrepljen, da more po tem daru reči s Svetim Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2, 20).
Človek sprejema tako sredstvo, da bi mogel izpolniti Kristusovo zapoved ljubezni v celoti. Podarjena božja ljubezen prebuja, oblikuje ter krepi tudi zunanje konkretne izraze ljubezni.

Askeza
Ljubezen, ki se neprestano ne izroča Bogu se uokviri in razbije.
To izročanje predstavlja odpoved, ki se je še posebno učimo pri vsakodnevni evharistiji.
Obstaja torej tudi zakonska čistost, ki je v medsebojni zvestobi in vključitvi erosa v njun odnos. Moški in ženska, ki imata svoje korenine v Kristusovem življenju, morata odkriti svojo ljubezen skozi njega in ta obraz kasneje razkriti tudi svojim otrokom. Koliko ljudi, kristjanov, danes pripelje Kristusa na področje erosa, zakonskega odnosa... Mar jih ni prav on poklical skupaj in jim želi najboljšo in najlepšo pot?
Seveda je s tem povezana askeza, obvladovanje, kanaliziranje, vsak resničen izhod iz sebe k drugemu je težak in zahteven.

Tri zahteve zakonske askeze
Prva je ponotranjenje, vendar ne izmikanje oviram. Ljubezen mora upoštevati ovire in se z njimi soočiti. V resničnem zakonu ovira ne izgine, vendar se jo ponotranji, postane trda nujnost spoštovanja drugačnosti drugega. Čeprav so ljudje v zakonu najbolj združeni, še vedno ostanejo svoje osebe. Treba je prebuditi zavest drugega, o drugem.
Druga zahteva je zavračanje popredmetenja erosa. Če je ljubezen jezik, potem se ga je treba dobro naučiti, ne pa pripraviti neke sheme, kako ljubiti drugega. Treba je ljubiti. Istočasno zavrniti imaginarno in mehanično oblikovanje erosa ter uravnovesiti pozornost do drugega in proslavljati življenje.
Tretja zahteva pa je v tem, da se mora ljubezen izvršiti in uresničiti v službi skupnosti. Par, ki se zapre vase, se samo-obsodi. Obstajata samo ti dve izbiri. Tu se pojavi skrivnost otroka, družina. Zato tudi ni cilj in namen zakona spočenjanje, po drugi strani pa v presežnosti ljubezni ni mogoče ne biti rodovitni. To pomeni sprejeti njihovo usodo, vse, kar prinašajo na svet in se s tem obogatiti, obenem pa nič zadržati zase. Tudi družina mora postati »majhna Cerkev«, ko je rekel sveti Janez Krizostom in tudi zadnji koncil, v njej se odpira naloga dvojne odprtosti: do Boga in do ljudi, kar je temeljna naloga Cerkve.

Napor povezave
Tudi neporočeni in menihi živijo svoj eros in njegovo povezavo z zastonjsko Božjo ljubeznijo. Kdor se iz ljubezni do Boga ne poroči, napoveduje bolj neposredno prihodnjo stvarnost, ki ne bo vezana na rod, ampak le na izpolnitev posameznika skupaj z drugimi.
Obraz meniha je razsvetljen z lepoto vstajenja, v njem je ves eros pritegnjen z lepoto, ki jo sestavlja luč in ljubezen. Ta privlačnost je še večja, ker gre skozi trpljenje križa. Menih ne išče druge ljubezni, kot velikonočno, ko svetlobo spremenjenega sveta, ki nastane po nori ljubezni, ki je pripravljena iti v svojem daru do konca.
Menih se zaveda, da je treba ljubiti Boga z vso močjo svojega erosa. Sveti Janez Klimak pravi, da ga je treba ljubiti tako kot bi ljubili svojo zaročenko in ženo. Prežet s to izkušnjo more postati menih apostolski človek, ker celovito pričuje zanjo, ker govori z vsem svojim življenjem.
Danes imamo potrebo po duhovnih ljudeh, ki nas bodo vodili v svet duhovnega erosa in pripeljali izkušnjo učlovečenja v naš čas.
Res pa je, da se tudi mož in žena ne združujeta samo zaradi otrok, ampak iz ljubezni in njuna ljubezen spreminja svet.
Poslušnost osvobaja svobodo s tem, da križa ljubezen do sebe. Kdor se v vsej zaupljivosti postavi pod vodstvo duhovnega očeta, preseže samozadostnost in umiri svoja nagnjenja, uveden je v sfero duha in duhovnega boja, ki usmerja eros. Poslušnost odpravi češčenje sebe.
Zdržnost ali čistost je bogat pojem krščanske duhovnosti, ki velja za poročene, neporočene in tudi za menihe. Pomeni poedinjenje, zedinjenje človeka v sebi, umiritev. Čistost je takrat, ko oseba resnično integrira svoj eros, ves dinamizem svoje narave. Odpraviti eros ne da ga obudimo z duhom, pomeni razbiti osebo. Potrebno je neskončno razvijati osebno ljubezen. Treba se je podati v neskončnost ljubezni, da postane vsa življenjska moč slavljenje srečanja, očaranje nežnosti. Clement povzame in reče, da more biti ljubezen zadnje in dokončne Kristusove lepote, ki nam razkriva skrivnost vseh obrazov in sladkost vsega stvarstva.
Tu ima svoj pomen tudi Marija, ki na človeški in materinski način razkriva to Božjo nežnost, spoštovanje in lepoto.

Pomoč skupnosti
Družba ljudi, ki nam želijo zares dobro, to je tovariška druščina, prostor našega organskega razvoja in rasti. Ta druščina postane tako prijateljstvo, iskanje najboljšega za in pri drugem. Prijateljska druščina je tako vodena z božjim predlogom za vsakega izmed nas, ona nas vodi v pravo smer, ona nas navdihuje, ona nas odpira k drugim, k darovanju, ona nas zavaruje in odrešuje. Brez pomoči drugega, ki nam želi, da smo to, kar smo, se vrtimo okrog sebe, naredimo le tisto, kar znamo sami, smo brez resnične novosti, resničnega razvoja.
Tudi prijatelj je milost, zastonjski dar, božji dar na poti. Prijatelji so nam na tak način različni ljudje.
Drugi nam odpira pogled v skrivnost, v spoštovanje tistega, kar je najbolj naše in nas obenem presega in v udejanjenje. Prijateljstvo učlovečuje skrivnost v naše življenje. Nikoli ne bomo prav doumeli globine drugega, njegovega njaglobljega čutenja, doživljanja, božjega upliva nanj. Zato pa je drugi nepredvidljiv in ga je treba velikokrat čakati.

Cilj zakonske ljubezni
Tudi zakonski par hodi nasproti tej polnosti. Jezus je v daru samega sebe Očetu je človeštvu podaril najmočnejše sporočilo o večnem življenju. Ko se Cerkev vrača(izroča) vsak dan v liturgiji in v vsakdanjem žrtvovanju, se pripravlja na končno podaritev, ko bo izpolnjena z novo človeškostjo , novo zemljo in novim nebom. Vračilo popolni ljubezni v izročitvi vseh prejetih darov, je dopolnitev ljubezni.
Potrebno je premagati skušnjavo absolutiziranja človeških ljubezni. Tudi zakonska ljubezen prihaja od Boga in je usmerjena k njemu. Cilj zakonske ljubezni ni zakonska ljubezen, ampak Bog, popolna ljubezen, ki je tudi dopolnitev vsake ljubezni.

Prežarjenost erosa
Ljubezen se odvija med dvema gibanjima: Draga od popolnega podarjenja(pečat) in dokončnega( močna kakor smrt), stopi v v samo naravo dragega, popolnoma odprta za dar in žrtev, kliče: Vrni se, moj dragi. V tej igri približevanja in oddaljenosti, se udejani skrivnost ljubezni. Dve osebi se utemeljujeta, ne da bi pri tem izgubili lastno identiteto in enkratnost. Ljubezen ne povozi osebe, ampak jo povzdvigne v njeni neponovljivosti in jo odpusti v svojo blaženo in mirno samoto. Tisto ustvarjalno samoto, ki ustvarja nove ljubezni.
V tej napetosti je mogoče opaziti dar, ki prihaja od zgoraj, iz božjih rok in se vrača zopet k njemu. vse prihaja od Boga in se zopet vrača k njemu. Vrni se in pojdi, te besede ne ustvarjajo več ujetništva in oddaljenosti, kajti sedaj je ljubezen popolna in ne ustvarja več prepadov.

Resnična ljubezen postavi eros v službo nežnosti, zaveda se, da ima tudi drugi potrebo po rešitvi, zaradi naše ljubezni pa se moreva oba skupaj rešiti. Kristus je obnovil poročno teženje iz Geneze, klic moža in žene, da bosta eno telo. Z njim je postal možen resnični zakon, ki ni samo socialna ustanova, ampak skrivnost. V Kristusu moremo premagati trdoto srca in izvršiti zvestobo po podobi zvestega Boga, ki nikoli ne reče ne, tudi če ga zavračamo. Velika poročna razsežnost moža in žene je obvladana in podkrepljena z odpuščanjem, ki je močnejše od smrti. Kristus vzpostavlja to možnost in to moč. Prav tako ni več mogoče reči, da je človek sam in osamljen. Kristus je vzpostavil Cerkev, v kateri bi moral biti vsak sprejet in zavarovan. Tudi celibat je v tem okviru le preroškost nove dobe in novega stanja in izpolnitev erosa.

Stopimo iz sebe- dar in žrtev
¸ Preveč pričakujemo, če mislimo, da se nam bodo drugi sami približali in nas notranje osvobodili. Če bomo odkrili dovolj ljubezni ob sebi, človeške in božje, bomo tudi tvegali izhod. Kajti stopiti iz sebe je težko, to je žrtev, potrebno je žrtvovati varnost naše sebičnosti in se pognati za klicem ljubezni, ki ga pošiljata Bog in drugi človek.
Žrtev je v razbitju navideznih varnosti, premagati moramo strah in stopiti k človeku. Koliki ljudje se bojijo, da bi bili zavrnjeni, da bi kdo razkril njihove rane in napake, da bi se jim drugi smejali... Namesto teh bojazni bi bilo bolje se vprašati, zakaj je sploh do tega prišlo in kako razbiti polno praznino strahu.
Mnogi ljudje se podcenjujejo, v primerjanju z drugimi sebe doživljajo kot nezanimive, največkrat se spotaknejo pri zunanjem izgledu, osebnem položaju, neuspehih, majhni plači, neporočenosti...
Kaj pomaga lepa embalaža, če je izdelek beden. Toda ljudje smo resnično bedni, ko si začnemo izbirati, katere ljudi bomo imeli radi in jih imeli radi zaradi sebe, ker nas bodo pustili v našem samo-zapiranju. Tu seveda ni rešitve in izhoda. Treba se je sprejeti takšni, kot smo, z dobrimi in slabimi lastnostmi, ne v precenjevanju in tudi ne v podcenjevanju. Najti moramo najti nekaj časa zase, se spoznati in odkriti, da smo pomembni, da smo v svojih globinah osmišljeni, ljubljeni. Le tedaj moremo stopiti iz sebe in napolniti svoje življenje z darom drugih.

Začenjajmo vedno znova
Če se zapremo pred drugimi, tudi sami ne moremo iz sebe in se polno uresničiti. Ljubezen doživi samo tisti, ki se ji odpre in je pripravljen na vse tveganje, ki ga prinaša. Pomembno je, da gre preko ozirov, predsodkov in pomislekov drugih. Seveda smo ljudje podobni električnim aparatom, ki delajo, če imajo elektriko. Ljudje potrebujemo predhodno Božjo in človeško ljubezen, da moremo stopiti v igro ljubezni.
Tako kot Bog v svoji iznajdljivosti vedno ljubi prvi, smo tudi mi izzvani, da ga posnemamo in mu sledimo v vedno novih dejanjih podarjanja in sprejemanja drugih.
Ljubiti pomeni, da se ne naveličamo vedno znova začenjati, čeprav smo že večkrat poskusili in se morda drugi ne zmenijo za naše povabilo. Za to bodo sicer sami odgovarjali, za naše delo pa bomo odgovorni mi. Mi moramo narediti, kar nam predlaga naša vest in je naše poslanstvo v zgodovini, ki nam ga ne more nihče nadomestiti.

Ljubiti uboge
V otroški preprostosti in zaupljivosti moremo odkriti, da je ljubezen do na prvi pogled nepomembnih merilo naše resnične ljubezni. Navadno si iščemo družbo prijateljev, med katerimi se počutimo prijetno, smo sprejeti, da nas zavarujejo, poslušajo, nam pomagajo, nas upoštevajo. To so za nas »pomembni« ljudje: lepi, zdravi, zanimivi, razgledani... Kar samo nas vleče k njim, še posebno, če je vmes še kaj erosa ali kakšni skupni načrti. Tudi izbire raznih junakov iz televizije , glasbe in filma se navadno vrtijo v tej smeri. V vsem tem iščemo varnost ter samo-potrditev, svoj vzpon, korist. To pa pomeni, da še nismo začeli prav ljubiti, da še nismo izstopili iz sebe in začeli ljubiti tudi zastonj. Polna ljubezen potrebuje tudi zastonjskosti, da se približamo do osamljenega človeka, do tistega, ki nam je morda celo odvraten in nam ni naklonjen, do tistega, ki trpi, ker je drugačen. Življenje se spremeni, ko se spustimo v odprto ljubezen do vseh ljudi, ki vstopajo v naše življenje in ne delamo selekcije med njimi, nasprotno, tem dajemo še več poudarja in pozornosti. Postopoma se razvije nov odnos in odkrijemo, kako nas tudi taka ljubezen bogati ter prinaša zadovoljstvo in čisto novo osebno trdnost. Tu se namreč rodi nekaj novega: ubogi, star, osamljen, zasvojen človek postane nekdo, rodi se v naših očeh, postane za nas živa oseba, vreden naše pozornosti in ljubezni.